»Življenje je igra, igraj jo!«
Sathya Sai Baba
Tradicionalne božično novoletne meditacije P.E.C.A. so od leta 2016 obogatene s prav posebnimi, zdravilnimi predstavami, ki odpirajo srca tako nastopajočim kot gledalcem. Nastajale so pod mentorstvom Alenke Rupert – Arune, Matjaža Ruperta in Aljaža Jovanovića. Vsak od njih je s svojim strokovnim znanjem, z vpogledi in izkušnjami prebujal speče lepote sodelujočih. Predstave s svojimi vsebinami odstirajo Resnico o Ljubezni, ki je skrita v vsakem delčku stvarstva in v vsakem človeku ne glede na raso, spol ali veroizpoved. To je bilo zame zelo dragoceno darilo na poti zavedanja lastnih vsebin, osebnostnega zorenja in prebujanja ustvarjalnosti. V njih sem dobila priložnost izražanja v besedi, igri, petju in plesu. Vsak trenutek sem neizmerno uživala.
Predstava Sprejemanje je Ljubezen, v kateri sem podelila svojo refleksijo »Učitelji sprejemanja« ob čudoviti spremljavi flavte mag. Alenke Zupan, akad. spec. flavtistke.
UČITELJI SPREJEMANJA
Opazujem to stvarstvo in ga občudujem …
… veliko učiteljev sprejemanja imam okoli sebe.
Samo opazujem in se sprašujem:
Sprejemam, kot luna sprejme svetlobo sonca, ali želim postati sonce?
Sprejemam kot kaplja dežja, ki pade na tla, se skupaj z drugimi kapljami združi v mlako, potok, reko, morje? Izgubi svojo obliko, a postane mogočnejša, veličastnejša.
Sprejemam kot puščava, ki dovoli plesu vetra, da jo oblikuje v neskončne sipine,
večno spreminjajoče, nikoli dokončne?
Sprejemam, kot zemlja sprejme vsako seme,
ga objame in podpre v razvoju brez vpletanja, kaj mora iz njega zrasti?
Sprejemam kot drevo jeseni, ko odloži svoje plodove in vsak svoj list
brez kančka oklepanja s popolnim zaupanjem v Zakon narave?
Sprejemam, kot moje srce sprejema kri in jo v naslednjem hipu že pošlje naprej drugim bratom – organom mojega telesa brez sebičnosti, brez strahu, da bo samo ostalo brez te življenjske tekočine? Kakšen učitelj!
Sprejemam, kot piščal sprejme dih tistega, ki igra nanjo?
»Bodi kot piščal v Njegovih rokah!« je zelo lepa modrost.
Pa sem res votla, brez pričakovanj, želja, razočaranj?
Sem res vedno v sprejemanju toka življenja
ali mu morda vsiljujem svoje želje po kakem tonu, ritmu ali meni ljubi pesmi?
Se On sploh lahko kdaj zmoti?
Tudi kadar piha silovito v hitrem tempu in neprekinjeno, je to z namenom, da se utrudim v svojem upiranju, se prepustim, sprejmem in Mu dopustim, da skozi mene zaigra Božansko melodijo mojega življenja.
SPREJMEM!